-
1 cater-cousin
[kéitəkʌzn]nounoddaljen sorodnik; odkrit prijatelj -
2 term
[tə:m] 1. noun1) (a (usually limited) period of time: a term of imprisonment; a term of office.) doba2) (a division of a school or university year: the autumn term.) semester3) (a word or expression: Myopia is a medical term for short-sightedness.) izraz•- terms2. verb(to name or call: That kind of painting is termed `abstract'.)- in terms of* * *I [tə:m]nountermin, strokoven izraz; beseda, izraz; plural izrazi, način izražanja, govor(jenje); termin, rok, čas (doba) trajanja; commerce plačilni rok, čas dospelosti menice; plural določbe, pogoji (v pogodbi); cena; honorar; odnosi; British English kvartal, plačilni dan, termin za plačanje; juridically zasedanje, čas (sodnega) zasedanja; določeni čas posesti (zakupa, najema); British English university trimesečje, trimester; semester; mathematics člen; logic pojem; medicine obsolete menstruacija; obsolete mejnik, mejni kamen; geography skrajna, končna črta ali točkain plain terms — odkrito, naravnostnot on any terms — pod nobenimi pogoji, za nobeno cenoinclusive terms — skupaj s postrežbo, z razsvetijavoreasonable terms — pametne, sprejemljive ceneterms of delivery economy dobavni pogojito be on good (bad) terms with s.o. — biti s kom v dobrih (slabih) odnosihto be on (familiar) terms with s.o. — biti prijatelj s komto be not on speaking terms with s.o. — ne govoriti s kom, biti sprt (skregan) s komwhat are your terms? — kakšne so vaše cene? kaj zahtevate?to bring s.o. to terms — naložiti komu svoje pogojeto come to terms — popustiti, odnehatito make terms, to come to terms with s.o. — pogoditi se, sporazumeti se s komto set a term to s.o. — staviti komu terminII [tə:m]transitive verbimenovati, označevati
См. также в других словарях:
dóber — dôbra o prid., bóljši (ọ ó) 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rôka — e in é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika